Mobilnost na Portugalsko

Konec meseca marca se je v okviru projekta Erasmus+ »Naše kulture – naši zakladi« pet učencev iz 5. in 6. razreda v spremstvu učiteljev odpravilo na mobilnost na Portugalsko. Po dolgem in napornem potovanju s kombijem in letalom smo prispeli na našo končno destinacijo na Azorih. To je arhipelag devetih otokov vulkanskega nastanka. Otok Terceira je lociran sredi Atlantskega oceana približno 1600 km od Lizbone, glavnega mesta Portugalske.

Na letališču so nas toplo sprejeli prijazni učitelji iz šole EBI Francisco Ferreira Drummond. Ker smo jih že poznali iz mobilnosti v Slovenijo, je bilo naše snidenje še toliko lepše in bolj veselo.

Takoj so nas odpeljali na ogled celotnega otoka in nismo se mogli načuditi, kako zelena je njihova narava. Bili smo navdušeni nad obalo v kraju Biscoitos, kjer so tla vulkanskega izvora in so nastali naravni morski bazeni. Presenečali so nas visoki valovi atlantskega oceana, ki so butali v skale.

Naša naslednja postaja je bil gozd, kjer smo zaradi visokih dreves, ribnika in z mahom prekritimi tlemi imeli občutek, da smo stopili v pravljično deželo. Ob majhnem potočku smo si nabrali moči in seveda v smehu pozirali za fotografije.

 

Jaka je navdušen odkrival praprotnice – tako velikih namreč še nismo videli.

Ogledali smo si kmetijo, kjer na tradicionalen način izdelujejo najboljše sire na otoku. Imeli smo priložnost, da jih poskusimo. Na kmetiji pa so nam pokazali posnetek bikoborb, ki so značilne za otok Terceira. Biki  se zapodijo po ulicah in moški tečejo pred njimi, da bi dokazali možatost. Bike poskušajo prijeti za roge, pri tem pa jih ne smejo poškodovati. Ženske dogodek opazujejo in moške spodbujajo. Biki po borbah dogodek zapustijo jezni, a nepoškodovani – kar pa ne moremo trditi za vse moške iz posnetka.

Po obilni večerji smo utrujeni padli v posteljo in še preden smo dodobra zaprli oči, nas je že čakal prvi dan v šoli in prvi stik s portugalskimi učenci. Pripravili so nam pester kulturni program dobrodošlice in zelo smo bili veseli, ko smo zaslišali slovensko himno. Sledile so zabavne aktivnosti, s katerimi smo »prebijali led« in se med seboj spoznavali.

Ogledali smo si šolo in bili navdušeni nad njo, saj je zelo moderna. Kako ne bi bila, ko pa je bila zgrajena pred 10 leti. Najprej sta naša fanta opazila veliko nogometno igrišče z umetno travo, zatem pa še ogromno telovadnico. Šola je zelo velika in jo obiskujejo učenci od 6. – 14. leta. Običajno je v enem razredu najmanj 10 in največ 22 učencev, v povprečju pa okoli 15.  Poleg učilnic za posamezni predmet imajo še dve likovni učilnici in dve učilnici za naravoslovje (biologija in kemija). Jedilnica ima krasen panoramski razgled na morje. Okoli same šole so na voljo velika igrišča, kjer se učenci lahko sprostijo med odmorom.

 

 

 Naša projektna naloga je, da širimo našo kulturo med učence in učitelje sodelujočih držav, ob tem pa spoznavamo značilnosti njihovih tradicij. Tako so naši učenci pripravili splet folklornih plesov, poleg tega pa so želeli predstaviti tudi našo ljudsko pesem in ljudska oblačila. Svoj nastop so dobro opravili in kasneje so vse prisotne naučili, kako se pleše rašpla. Lepo je bilo videti, ko je vsa dvorana poskakovala v ritmu naše glasbe in se ob tem zabavala. Tudi mi smo se imeli priložnost preizkusiti v ljudskih plesih iz Azorov, Španije, Grčije in Estonije.

 

 

Torek je bil namenjen raziskovanju delčka Azorske zgodovine in tako smo po preučitvi pisnega vira morali pripraviti dramatizacijo bitke pri Salgi. Ker smo bili v dramatizaciji prav vsi aktivni, smo se na tak način naučili veliko več, kot če bi zgolj prebrali ali slišali predavanje o tej bitki.

Naši gostitelji so nam pokazali tudi njihovo tradicionalno borbeno igro s palicami »Jogo do Pau«, v kateri so se lahko preizkusili nekateri učenci. V srednjem veku je bila borilna veščina za revne prebivalce Portugalske, ob uvedbi strelnega orožja pa je prerasla v športno tekmovanje in igro.

Sledila je glasbena delavnica pod vodstvom učiteljice Grinualde. Izdelali smo instrumente iz odpadnih materialov, nato pa ob glasbi zaigrali azorski ritem.

Vsi smo se veselili srede, saj se je ta dan odvijala gastronomska delavnica. Vsaka država je predstavila svojo jed; mi smo spekli ocvirkovko. Naj se pohvalimo, naša jed je šla vsem v slast in krožnik je bil hitro prazen.

 

 

 

 

 

 

 

Popoldne smo se odpravili na ogled vulkana, ki je kot edini na svetu namenjen ogledu turistov. Njegovo ime »Algar do Carvão« pomeni »premogovnik«, saj so jamske stene oblikovane iz temne lave. Ta ugasli vulkan je zdaj edini kraj na zemlji, kjer si lahko ogledate dimnik in komore, ne da bi bili živi kuhani. Tisto, kar izstopa kot edinstveno na svetu, so kapniki in stalagmiti, ki jih tvori amorfni silicijev dioksid – Alvar do Carvão ima dejansko največjo koncentracijo na enem mestu. 

   

Portugalski šestošolci so pred ogledom pripravili koncert. Dogodek je bil nekaj posebnega, saj se je nežna portugalska pesem, ki so jo ob spremljavi kitare na piščali zaigrali portugalski učenci, vsem dotaknila srca

.

 

 

 

 

V četrtek smo se sprehodili po ulicah Angre do Heroismo, mesta, v katerem smo bivali. Obiskali smo muzej, se seznanili s tipičnimi portugalskimi vzorci, ki krasijo njihove hiše in v delavnici izdelali kazalke.

Pri trdnjavi São João Batista smo uprizorili bitko za Salgo, na katero smo se pripravljali že v torek. To je bil poučen dogodek, deležen veliko smeha in zabave.

 

Zvečer smo si ogledali tipično azorsko domačijo ter njihove noše. Julija in Izak sta se opogumila in ob njihovi glasbi pod vodstvom učiteljic zaplesala osnovne korake njihovega tradicionalnega plesa.

Sledil je še zadnji dan. Zjutraj smo se s težkim srcem odpravili v šolo, saj smo vedeli, da se bomo morali posloviti. V skupinah smo s pomočjo aplikacije InShot pripravili video, v katerem smo zajeli vse pomembne trenutke te mobilnosti. Vsak izmed nas je ob posebni aktivnosti podal še povratno informacijo o iztekajoči se mobilnosti.

Bilo nam je težko pri srcu, ko smo se poslavljali od naših prijateljev na šoli. Sledil je še ogled nekaterih pomembnih kulturnih spomenikov v mestu, zatem pa smo počasi tonili v spanec.

Kljub temu, da je bila uradna mobilnost za nas končana, pa je sledil še neuradni del. Zaradi slabih letalskih povezav in odpovedi letov s strani letalske družbe TAP Portugal, smo imeli naslednji let šele v ponedeljek. Čez vikend so naši prijatelji za nas pripravili piknik na vrhu vulkana – njihovi priljubljeni izletniški točki Monte Brasil. Uživali smo ob čudovitem razgledu nad mestom Angra, prepevanju petelinov, ki so se spuščeni sprehajali naokoli ter ob dobri hrani z žara, katero nam je spekel učitelj Luis. Seveda niso pozabili na sladkarije, učiteljice so nas razvajale z doma pečenim pecivom. Popoldne so nas portugalski učitelji odpeljali še na raziskovanje otoka in nam pokazali skrite kotičke, katerih kot turisti najbrž nikoli ne bi videli.

V ponedeljek zjutraj smo se s težkim srcem odpravili na pot proti domu, vendar smo se zelo veselili snidenja z našimi družinami. Kljub temu, da nam je bilo lepo, smo jih pogrešali.

Za nami je dragocena in prelepa izkušnja, takšna, ki si jo zapomniš za vse življenje. Obogatila nas je z novimi znanji o Portugalski, s spoštovanjem do raznolikosti drugih kultur in predvsem z novimi prijateljstvi. Premagali smo strah pred govorjenjem v angleščini in ugotovili, da se vsi, ki jim angleški jezik ni materni jezik, soočamo s podobnimi strahovi pri sporazumevanju.  

 

Portugalskim učiteljem Wendy, Barbari, Grinualdi, Vanii, Susani ter učitelju Luisu se iz srca zahvaljujemo za lepo pripravljeno mobilnost.